Papež Frančišek v okrožnici »Laudato si« za zemljo pravi, da je »naš skupni dom kakor sestra, s katero si delimo življenje, in dobra kakor mati, ki nas sprejema v svoje naročje« (1).

Tudi domovina, naša domovina in vsaka domovina na tem svetu je tak skupni dom določeni človeški skupnosti, in bi bilo prav, da bi nanjo gledali kakor na sestro in kakor na dobro mati. Dom ni samo hiša oziroma skupnost, v kateri si se rodil in v kateri si zrasel. Dom je prostor, kjer se človek nauči odgovornosti in solidarnosti. Dom je prostor, ki nas vzgaja, da postajamo drug drugemu bratje in sestre, ki v skrbi drug za drugega vzdržujejo tudi svoj skupni dom. Tako oblikovani medsebojni odnosi dom in tudi domovino oblikujejo v skupnosti, ki je kakor dobra mati, ki nas sprejema v svoje naročje.
Skrb za ta prostor, skrb za naš skupni dom, pa naj bo to zemlja, domovina ali očetova in materina hiša zahteva sodelovanje vseh, ki želijo in hočejo tukaj biti doma. Vsak mora prispevati to, kar ima, da bo deležen tudi tistega, kar nima. Drugače povedano, vsak mora darovati, včasih tudi žrtvovati svoje, da bo mogel biti obogaten s tem, kar ni njegovo, a postane tega deležen prav po tej medsebojnem sodelovanju in podelitvi.
Skrb za domovino pomeni najprej, da vsak odgovorno opravlja svoj poklic in svojo službo. Ne glede na to, na kateri stopnji družbene lestvice se nahaja ali v kateri plačni razred spada, mora svoje delo opravljati pošteno in odgovorno – zase in za svojo družino, obenem pa tudi za tiste, ki ga za to delo plačujejo.
Skrb za domovino potem pomeni, da uporabljamo vsa demokratična sredstva in poti za oblikovanje takšne politike, ki bo v resnici v službi skupnega dobrega. Čisto vsak državljan je dolžan (čeprav vem, da nam danes ta beseda ni všeč, ker bolj ljubimo pravice kakor dolžnosti, a enih ni brez drugih) sodelovati v političnem življenju domovine – eni v strankarski in državni politiki, drugi tako, da damo svoj glas na volitvah za ljudi, ki jim verjamemo.
Kristjanova skrb za domovino pa sega še onkraj tega. Za kristjana ni dovolj, da je dober in pošten delavec ter da je odgovoren in dejaven državljan. Kristjan mora za svojo domovino tudi prihajati pred Boga. Zaveda se namreč, da je domovina skrb posameznih članov te skupnosti, je pa tudi Božji dar, ki nam je bil dan v veselje in v odgovornost. Zato kristjan sebe in vse svoje brate in sestre, ki se trudijo za našo skupno domovino, v molitvi polaga pred Boga, saj se zaveda, da vsako človeško delo potrebuje tudi blagoslov od zgoraj, da bo rodilo dober sad.
Zato bomo tudi letos v pripravi na dan državnosti obhajali molitveno devetdnevnico, h kateri toplo vabim vse kristjane. Poštenje, sposobnost, odgovornost in molitev naj bodo temelj, na katerem bomo gradili prihodnost naše domovine.

Nadškof Stanislav Zore