Domovina. Gomila naših prednikov. Veriga mater in očetov, ki nam daje korenine. Duhovni zaklad, ki smo ga prejeli v dar in ga moramo predati naprej.


Domovina. Okvir v katerem živimo in delamo, se uresničujemo kot posamezniki, kot narod in ljudstvo, ki skupaj hodi skozi čas. Domovina ni nujno kraj rojstva, je pa vedno kraj življenja, ki sega tudi onstran začrtanih meja, povsod kjer vlada zavest medsebojne pripadnosti in povezovanja.


Domovina. Če je prava, je predokus novega Jeruzalema. Ustvarja občestvo, kjer so osebe sprejete v skupni hram.


Ko domovina postane država, “kjer nje sinovi si prosti vóljo vero in postave”, postane tudi neodložljiva odgovornost, ki od vsakogar zahteva doraslost državljana.


Papež Frančišek v knjigi Narod, ki ga je treba zgraditi (Družina, 2016) pravi, da si moramo ”domovino zadati na rame.” Spodbuja nas naj bomo za skupno dobro pripravljeni delovati javno in politično“... čeprav drugi še vedno o političnem razmišljajo kot o primernem za svoje igre moči … Kljub temu se mi odločímo za služenje na najboljši možni način in za vse. Začeti spodaj in pri posamezniku, boriti se za najbolj konkretno in lokalno, do zadnjega kotička domovine, z enako pozorno ljubeznijo, ki jo je popotnik iz Samarije imel za vsako rano ranjenca. Ne zaupajmo ponavljajočim se razmišljanjem in domnevnim poročilom o stvarnosti. Zavzemimo se za stvarnost, ki nam je zaupana, ne da bi se bali bolečine ali nemoči, kajti tam je Vstali.


Pred 28. leti je Slovenija postala samostojna in demokratična država. Je sad žrtev in trpljenja mučencev, ki so zanjo darovali svoja življenja. Potrebna je ozdravljenja, resnice, poštenosti, pravičnosti, miru in solidarnosti. Naša je, ne samo zato, da smo nanjo ponosni in zanjo hvaležni temveč tudi zato, da ji pomagamo izpolniti Božjo voljo. Od Njega je dobila namen in poslanstvo, za katerega smo odgovorni vsi, ki smo njeni. Naj bo res skupni dom, soustvarjalka boljše Evrope in boljšega sveta.


Tone Rode