Kristjani in ljudje dobre volje smo kljub prevladujoči miselnosti brezbrižnosti poklicani pospeševati kulturo občutljivosti in solidarnosti. Na različnih področjih življenja se moremo zavzemati za skupno dobro in za dobro naših bližnjih, ker smo vsi odgovorni za vse, kot je zapisal sv. Janez Pavel II v Okrožnici o skrbi za socialno vprašanje. (št 38) Občutljivost in skrb za druge izhaja iz bratskega odnosa, ki ga ne izberemo, ampak nam je podarjen in narojen. Bratje smo, ker smo rojeni v isti družini in ker živimo skupaj. Ko ljudje čutijo to povezanost, morejo tudi skupaj delovati, biti drug drugemu v pomoč in si pomagati v težavah. Bratstvo je tako prvi izvir sočutja in zanimanja za druge. Prostor bratstva pa je družina, ki je kraj posredovanja življenja in vere, v njej najdemo prvo sprejetost in nežnost v življenju. V današnjih družinah je malo časa za skupno življenje, zato so tudi odnosi pogosto osiromašeni. Otrokom je omogočeno veliko materialnih dobrin, pogosto pa trpijo pomanjkanje ljubezni, pogovora in sočutja. Izkušnja ljubezni in sprejetosti v domači družini je osnova za sprejemanje bližine in podpore drugih ljudi. Slabi družinski odnosi in vzgoja so pogosto izvir individualizma in sebičnosti pri otrocih. Zgodnja leta so čas globokih ran: jeze, nezaupanja, nasilja, brezbrižnosti, ki se jih težko otresti vse življenje.

Tudi učitelji v šoli bi morali vzgajati otroke in mlade, da bi čutili drug drugega, si pomagali ter bili blizu, ko je nekdo v stiski in potrebuje sočutja. Kjer so otroci deležni vrednot spoštovanja, svobode, odgovornosti, solidarnosti, bolj suvereno in pogosto stopajo k ljudem, ki trpijo in potrebujejo pomoč. Papež Frančišek pravi, da bi mogli poleg Cerkve in nekaterih vzgojnih organizacij tudi drugi več narediti za vzgojo otrok k občutljivosti in solidarnosti. Pred očmi ima predvsem medije in politiko, da ne zavajajo množic glede življenja in ne podpirajo ideoloških pogledov na človeka, ampak so službi resnice in njegovega dostojanstva. Ti bi mogli skupaj s kulturo poskrbeti za oblikovanje duha v družbi, ki ne bo tako sebičen in usmerjen proti človeku ter njegovemu notranjemu doživljanju sebe. Tako se marsikje srečujemo z miselnostjo, ki je proti življenju, otrokom in tudi zavrača celoviti pogled na človeka. Mlade trže iz družinskih korenin in jih zastruplja z dvomom do vseh svetinj, ki so jih prejeli v otroštvu in domačem okolju. Vez med vzgojo in izobraževanjem bi morala biti bolj trdna, vsi bi se morali zavedati, da služijo enemu človeku in mu pomagajo, da bi se čim bolj polno razvil v smeri svoje osebe. Ne moremo se zadovoljiti s pobudo reklam in tržnega gospodarstva, ki kliče ljudi v privatni svet, da se podredijo potrošni dobrin, ki jih nudi ekonomska ponudba.

Na vseh ravneh družbe obstajajo posamezniki in tudi manjše skupine ljudi, ki se trudijo presegati brezbrižnost in ustvarjajo svet, ki je bolj pozoren do ljudi ter bolj človeški. Ti opozarjajo na krivice in kršenje dostojanstva. Pogumno se spoprijemajo z nevzdržnimi razmerami v deželah, kjer divja vojna in živijo pod bremenom diktature. Tudi novinarji in socialni delavci pomagajo ljudem, ki trpijo zaradi nasilja in so pregnani, zlasti še otrokom, starejšim in ženskam. Na vseh krajih sveta so duhovniki povezani s svojimi verniki v dobrih in težkih razmerah, z njimi ostanejo v preizkušnjah, jih bodrijo, iščejo pomoči in jih tolažijo. Marsikdaj pri tem tvegajo svoje življenje. V naši narodni zgodovini so bili duhovniki povezani z ljudstvom v dnevih veselja in žalosti, z njimi so bili ob velikih nesrečah in vojnah. Občutljivo bližino duhovnikov in Cerkve v naši domovini bi morali ohraniti tudi v prihodnje. Ljudje bi morali najti v Cerkvi oazo usmiljenja in občutljivosti.