Jezus je povedal, da bo od ljubezni do naših bližnjih odvisna naša večna usoda. Zato je Cerkev poklicana, da postane kraj nove kulture sočutja, solidarnosti in ljubezni. Kjer so prisotni verniki, bi se moralo poznati usmiljenje in občutljivost za ljudi, še posebno za uboge. Toda javno mnenje in prevladujoča miselnost kaže na komodnost, da se je bolje zadržati v ozadju in se ne izpostaviti, da bi si ne nakopali sitnosti in različnih težav.

Očetovo usmiljenje bi se moralo čutiti v župnijah združenjih, gibanjih, v redovnih skupnosti. O tem pomenljivo govori prilika o usmiljenem Samarijanu, ki jo je povedal učiteljem postave, da bi spoznali, kakšno podobo Boga jim razodeva. Smisel prilike je očiten: Jezus razodeva enake značilnosti Boga kot so jih spoznali pri rešitvi Izraela, Bog, ki je usmiljen in občutljiv za stisko ljudi. Jezus želi, da bi se to poslanstvo nadaljevalo pri učencih. Če smo ljubljeni, moremo ljubiti druge, brez ljubezni otrdimo in umremo. Ko pa smo je deležni, jo moremo deliti drugim. V Jezusu Samarijanu Bog poskrbi za ponesrečenega tujca in mu izkaže svojo ljubezen. Ozdravljeni človek more naprej ljubiti in sprejemati druge tako, kot sprejema samega sebe. V središču Jezusove prilike je povabilo in klic k podarjanju, da legalista, ki sta šla brezčutno mimo, pristopita na pomoč človeku v stiski. Ni dovolj, da se držimo svojih dolžnosti in poskrbimo za svoje domačem, ampak, da se zanimamo za vsakega človeka, ki ga Bog pošilja v naše življenje. Včasih pride ob nerodnem času, drugič je to nadležni sosed, sodelavec, ki nam stopa na prste, otrok, ki nam povzroča preglavice, starejši, ki se nima kam dati.

Jezus nam je povedal in pokazal, da v ljubezni ni meje, da moramo ljubiti bližnje in daljne. Ker nas Bog ljubi v vseh okoliščinah, tudi, ko smo oddaljeni, nasprotni, sitni in muhasti, moramo tudi mi odgovarjati na njegovo ljubezen s tem, ljubimo ljudi brez razlike. Bližnji postane naš bližnji, ko se mu približamo in ga sprejmejo. Dejansko nas drugi izbere, da smo njegovi bližnji in mu lahko stojimo ob strani. S tako ljubeznijo se odpravijo notranje daljave in postanemo ljudje z občutljivim srcem. Če pa odpravimo te ljudi, smo si še bolj daleč in se veča število teh, ki so izključeni iz naše ljubezni. Potem tudi vprašanje, kdo je naš bližnji, nima več pomena, ker postanemo neobčutljivi in se zapremo v svoje majhno življenje. Na našem potovanju ne manjka razbojnikov, ki nas napadajo in nas puščajo napol mrtve. Prekaliti se moramo od teh napadov in skušnjav, da nam ne bo zmanjkalo ljubezni tam, kjer bi morala biti. Predvsem pa moramo najprej srečati svoje trpljenje in križ, da bi mogli biti blizu drugim ljudem v njihovih težavah. Bolečina pogosto zapre in izolira ljudi, vendar prav iz tega se porodi klic po srečanju z drugimi. Bolečina je klic k izhodu in povezavi. Druge moramo sprejeti in vzljubiti na njihov način, kakor bi sprejemali sebe. Prav tako pa nas mora zanimati, kaj si želijo, da jim naredimo v njihovi bolečini. Zato jih moramo poslušati in jih gledati, kot jih gleda Jezus. Prav njegov pogled je temelj sočutja, ki vedno najde pot do srca drugih ljudi.