Zelo očitno je, da je brezbrižnost usmerjena proti življenju in ljubezni. Je individualizem in egoizem v najbolj skrajni obliki. Lahko bi rekli, da je ena največjih napak, ki se morejo pokazati v življenju posameznikov in družbe. Zato postaja življenje prazno, sterilno, grobo, nekoristno. Ljudje ostajajo daleč in gledajo na bolečine drugih z hladno oddaljenostjo. Skupaj s tem je povezan tudi posmeh, ki se norčuje iz bolečine drugih, tudi ko gre za velike tragedije in izgube. Njegova ostrina je v tem, da za tem vse pozabi in pomete pod preprogo. Brezbrižnost zavrača solidarnost in občutljivost za uboge, je kot mraz odnosov, apatija, ki se globoko useda v družbo.

Brezbrižnost nastane, ko se ljudje prepustijo grehu in se ne borijo več za napor duha v svojem telesu. Lahko bi jo imenovali samomor na obroke, izraz civilizacije, ki se je odločila, da bo potonila in odšla s pozornice življenja. Posebno se to vidi pri mladih, ki so brezbrižni do vsega, nikomur nočejo pripadati, ne zanimajo jih skupne stvari, zgodovina, možnosti za razvoj, izkušnje drugih. Ker niso prekaljeni, sanjajo o svojih uspehih v tujini in idealni družbi, ki jih bo sprejela. Če pa naredijo ta korak, so pogosto razočarani. Brezbrižnost ostaja tako odločitev proti življenju in upanju, ki se začne s postopnim zavračanjem svetinj življenja in odločitev za lažji predlog. Kajna je po umoru brata pekla vest, čeprav je odgovoril, da ni on varuh svojega brata. Brezbrižnost gre še naprej, da ljudje povsem omrtvijo svojo vest, postanejo ravnodušni in skoraj ne čutijo razlike med lažjo in resnico, med življenjem in smrtjo. Verski in moralni zakoni jih zavezujejo le toliko, kolikor se jim zljubi. Tako je mogoče delati brez odgovornosti z okoljem, ekonomija in znanost ne poznata meja, važni so materialni uspehi, raziskave, dobiček, uživanje. Brezbrižnost ustavi polet in načrte ljudi, osmodi hrepenenje in zapre človeka v njega samega. Saj poznamo tisto misel, da je 'koža čez in čez podplat postala'.

Kljub temu še vedno ostaja v globinah živo hrepenenje po življenju in ljubezni. Za to je potreben pogum in stiska, da ljudje zakričijo in si želijo izhoda. Treba je presekati nezanimanje in umikanje pred odgovornostjo, kar je herojsko dejanje, ki ni lahko, vendar pa prinese sadove. Pri tem so nam v pomoč odnosi z bližnjimi, ki nam morejo posredovati svojo izkušnjo. Zlasti pa duhovno vodstvo Cerkve, ki pomaga razločevati med zlom in navdihi Svetega Duha. Tako se človeška želja po rešitvi in krik nemoči srečujeta z darom usmiljenja. Že v Stari zavezi je Bog pokazal svojo skrb do ljudstva z osvoboditvijo od egiptovskega suženjstva in izhodom iz Egipta. Kasneje so preroki opozarjali na napake in stranpoti Izraelcev, približali so jim dar Božjega usmiljenja in jih vabili k spreobrnjenju. Tudi Jezus Kristus je razodeval usmiljenje Boga in vabil ljudi k spreobrnjenju. To usmiljenje je pokazal med svojim javnim delovanjem in zlasti s smrtjo na križu. Po njegovi smrti je postala Cerkev služabnica in posrednica te ljubezni in občutljivosti, ki celi rane. Vse njeno delovanje je usmerjeno k zdravljenju ran, razodevanju resnice o Bogu in človeku ter povezovanju ljudi. Za to se moramo nenehno odpirati k Božji milosti, da spreminja naša kamnita srca v čuteča srca iz mesa, ki bodo čutila druge ljudi, Boga in skupnost. Pomembna vzgoja krščanskih skupnosti se odvija že z uvajanjem otrok v razločevanje med grehom in krepostjo ter s sprejemanjem Božjega odpuščanja, ki se deli po zakramentih in življenju Cerkve.