Mnoge dejavnosti v vsakdanjem življenju se odvijajo po neki rutini, o njih navadno ne razmišljamo in se preprosto vključimo vanje. Podobno je tudi z dogajanjem okrog nas. Vsak dan prihajajo novice o nasilju, umorih, krivicah, potresih, spopadih. Morda prvo sporočilo še dobi odmev v naši zavesti, potem pa gre v pozabo. Ponavlja se eno in isto, iste rešitve, drugi ljudje in drugačno izrazoslovje. Koliko pogovorov v politiki, kulturi, vendar vse bolj utrujajo in ljudje postajajo brezbrižni. Brezbrižen je tisti, ki ni nagnjen ne na eno in ne na drugo stran. Ta drža je podobna apatiji ali oddaljeni brezčutnosti in ni niti najmanj pozitivna. Ljudje se umikajo od vsega, kar boli ali jih obremenjuje, ne želijo se soočiti s trpljenjem in bolečino drugih. Zapirajo se pred temi občutki in se bojijo, da bi jih ranilo zunanje dogajanje. Če pridejo skupaj, se težko dogovorijo za sodelovanje, saj živi vsak v svojem svetu in se noče žrtvovati za druge. Zato propadajo mnogi skupni načrti.

Individualizem dobiva nove razsežnosti v odklopih v virtualni svet in mobilno komunikacijo. Zgleda, da je edina resnica, da je treba zapustiti, kar je resnično in se podati v umetni svet, kjer ni napora in obremenitev. Spomin je pogosto poteptan, ljudje, ki trenutno ne koristijo, so odrinjeni in pozabljeni. Prav tako ni časa, da bi razmišljali o dogajanju v osebnem življenju, se ustavili v notranji kamrici in se pogovorili s svojimi bližnjimi. Utišan je vsak resni krik po osvoboditvi in izhodu, prav tako so prezrti preroki, ki napovedujejo, da bo propadla družba, ki je brezbrižna. Bolnik, ki je brezbrižen do svoje bolezni in se ne bori več, se je dejansko predal postopnemu umiranju. Tudi cerkvene skupnosti, ki bi morale biti generator povezovanja in človeškosti v družbi, postajajo vse bolj individualistične, ljudje se bojijo deliti svoj čas in sredstva z drugimi, duhovnost postaja zaprta v mali svet posameznikov in premalo sledi Božjemu klicu.

Brezbrižnost ima zelo jasno ogledalo v odnosu do okolja. Ta je vse bolj očitna in prinaša mnoge negativne posledice: onesnaženje vode, zraka, izkoriščanje gozdov, uničevanje polj. Vse to so sadovi neodgovornega odnosa posameznikov in družbe do narave in vsega, kjer se obnavlja življenje. Ljudje nočejo sotrpeti z drugimi in z okoljem, neobčutljivi so za posledice poplav, nesreč, za človeške napake in hudobije. Ozaveščeni posamezniki vedno bolj opozarjajo, da se bomo morali veliko bolj truditi za čisto in zdravo okolje. Papež Frančišek je z okrožnico: Hvaljen bodi povabil kristjane in ljudi dobre volje, da bi okrepili svoja prizadevanja za čisto okolje.