Med temeljnimi vzroki za brezbrižnost je zavračanje Boga. Ko Bog izgubi svoje mesto, se tudi človek izgubi in ne najde pravega mesta. Zahodna družba je prehodila pot sekularizacije, ki je izbrisala mnoga znamenja Božje prisotnosti in zožila obzorje življenja na svet, razum, čustva in sedanji trenutek. Velike ideologije, ki so rušile vero kot zavajanje ljudi, so se polomile, vendar njihovi 'sadovi' še vedno ostajajo. Tako imamo generacije mladih ljudi, ki niso dobili niti najmanjše izkušnje vere pri starših in starih starših. Nihče jih ni uvedel v skrivnostni svet Božje ljubezni, usmiljenja, svobode, reda. Zato se iščejo in v svoji praznini pogosto segajo po novodobnih duhovnostih, ki se kmalu pokažejo za prazne in še bolj osiromašijo. Življenje množic je brez duhovnih korenin, v potrošniški miselnosti je pomemben trenutek in njegov užitek, ne pa darovanje, upanje in spomin.

Tudi med verniki ni prav veliko močnih pričevanj za duhovni svet in Božjo usmiljeno ljubezen. Zato se tako širi brezbrižnost in prehaja na različne ravni življenja. Iz pomanjkanja vere se poraja tudi moralna brezbrižnost in zavračanje morale, ki bi gradila trdne socialne, družinske in ekonomske odnose. Dejansko se ljudje ne postavljajo proti Bogu, veri in Cerkvi, ampak so postali brezbrižni do vsega. Bojijo se odrešenja s strani Boga in si mislijo, da so bodo v svoji moči rešili ter uresničili. Zato bežijo v iracionalno, v nestvarni svet, pa tudi v potovanja ter razne zaposlitve.

Usihanje vere v osebnega Boga je povezano tudi v vedno manj občutljivim odnosom do ljudi in do družbe. Če ne molimo za ljudi, so nam bolj oddaljeni, težje jih sprejemamo in se vanje vživimo, zlasti pa ne najdemo moči za odpuščanje in nove začetke. Brezbrižnost v medsebojnih odnosih je lahko zelo globoka in povzroča krče v sodelovanju te življenju. Ljudje si sicer želijo bližine in podpore svojih bližnjih, vendar se zaradi konfliktov in drugačnosti raje odmaknejo, si mislijo svoje in se zaprejo v svoje majhno življenje. Ko ni drugih svetinj in odnosov, nastopi praznina, ki jo polnijo s hitenjem, telefoniranjem, iskanjem po spletu, kraji užitkov, zlasti pa rastejo zidovi, ki ne pustijo, da bi jih prizadele rane ter težave drugih.