Premagovanje brezbrižnosti nas vodi do spoznanja, da se je treba vedno boriti proti toku javnega mnenja, ki izbira kratkovidne in sebične odločitve. Vedno bolj bi se morali odločati za služenje bratom in sestram, ki potrebujejo našo pomoč. Da vzamemo pod streho družino beguncev, gremo na obisk k bolnikom in zanje poskrbimo, da si vzamemo čas za mlade in jim prisluhnemo, da naredimo nekaj za skupno dobro in očistimo okolje, kjer prebivamo. Država in mnoge ustanove lahko pri tem pomagajo, vendar je temeljna odločitev v človekovem srcu, ki je postalo občutljivo in deli sočutje, solidarnost ter sodelovanje. V srednjeveških mestih so obstajala bratovščine, ki so skrbele za ljudi od rojstva do smrti, narodi, ki živijo v klanski ureditvi, si pomagajo na ravni razširjene družine. Pri nas še vedno mnogi mislijo, da bo država poskrbela za socialo, toda vedno bolj vidimo, da država lahko naredi en del pomoči, drugo pa si moramo državljani sami poskrbeti. Žal je moderni čas razbil socialne strukture, ki so bile žive še do nedavnega: vas, dele mesta, skupnost družin, župnijo. Toda drugih možnosti ni, kot, da jih ponovno odkrijemo in si najdemo tisto zaslombo, ki nas bo naredila bolj ljudi. Velika naloga takih skupnosti je ohranjevanje skupnega dobrega in skrb za najšibkejše.

Velika naloga Cerkve in kristjanov je, da skupaj z Bogom slišimo krik ubogih in jim stopimo na pomoč. V Svetem pismu beremo, kako je Bog prisluhnil kriku ubogih in stiskanih Izraelcev in jim prišel na pomoč. Bog nas pošilja v ta čas, da ne bi ostali gluhi za te krike. Če smo povezani z Bogom, potem bomo bolj čutili ljudi, če se posvetimo ubogim, bomo v njih našli Boga. Vedno znova se vrača vprašanje delitve dobrin, če imamo dovolj za danes in za jutri, potem tudi drugim omogočimo, da bodo mogli dostojno preživeti današnji in jutrišnji dan. Cerkev je poklicana, da sledi Jezusu in njegovemu naročilu, naj damo jesti onemoglim in lačnim množicam ljudi. Prav tako nas vabi, da bi odpravljali vzroke revščine in podprli celostni razvoj ubogih. Zato bi morala nastati nova miselnost, ki ne bo zgolj neka oddaljena pomoč ubogim, ampak tudi skupno razmišljanje z ubogimi. Dobrine so starejše kakor zasebna lastnina, zato morajo služiti vsem ljudem. Seveda pa jih je treba razvijati, množiti in z njimi poskrbeti zase in za uboge. Ni dovolj, da odpravimo lakoto in krivično razdelitev dobrin. Potrebno je tudi doseči blaginjo v širšem pomenu, ki vključuje tudi vzgojo, dostop do zdravstva in zlasti delo. V odgovornem in solidarnem delu namreč človek izraža dostojanstvo svojega življenja. Pravično plačilo mu omogoča, da pride do dobrin, ki jih potrebuje za življenje. Sicer pa nas ubogi lahko veliko naučijo. Ne le globlje vere in zaupanja v Boga, ampak tudi poznavanje trpečega Kristusa zaradi svojega trpljenja. Poklicani smo, da v njih odkrijemo trpečega Kristusa in postanemo glasniki njihovih potreb.

Povabilo, da prisluhnemo klicu ubogih, se pokaže, ko nas pretrese trpljenje drugih. Jezus je rekel: Blagor usmiljenim, zakaj ti bodo dosegli usmiljenje. (Mt 5,7) Bog nas bo sodil po tem, kako smo izkazovali usmiljenje. (Jak 2,12-13) Truditi se moramo odpravljati krivice in grehe, ki so v nas in v družbi zavladal nov odnos usmiljenja in odpuščanja. Predvsem pa se ne smemo prepustiti odtujitvam, ki jih ponuja potrošniška kultura in obtežujejo odnose ter življenje v skupnosti. Če bi resnično verovali, bi se naše življenje spremenilo. V ubogih in v odpuščanju bi začutili Božjo ljubezen, ki je raj. Tega je v zadnjih trenutkih življenja Jezus obljubil desnemu razbojniku: še danes boš z menoj v raju. Raj je ljubezen in usmiljenje, sočutje, odpuščanje. Čuditi se moramo veličini Božje in človeške ljubezni, ki zmagovita v vseh, ki se ji odprejo in jo sprejmejo. Ob ledeni gori brezbrižnosti se tako širi toplina sočutne ljubezni in odpira nove možnosti življenja. Ubogi pa nam pomagajo, da gremo naprej z nazareškim ubožcem, ki ni imel prostora, kamor bi glavo položil in je umrl kot kaznjenec na križu. Zaupajmo v to pot občutljivosti in človeškosti, ki se je začela na križu in teče kot reka milosti v hladno puščavo današnjega časa. Obstaja upanje in ubogi nam ga odkrivajo.