Pogled na naš narod in domovino je obremenjen z ideološkim bojem in zmago komunistov med drugo svetovno vojno ter revolucijo. Tedaj so prevzeli prevlado ljudje, ki so postavljali pomen naroda in domovine v drugi plan, pomembni so bili ideologija, privilegiji, zavajanje ljudi s socialo in nasilno ohranjanje oblasti. Kakor, da se je zgodovina začela z revolucijo, vse ostalo je bilo manj pomembno, treba je bilo zmanjšati pomen narodne zgodovine in pomešati narode, da bi lahko vladali z ribarjenjem v kalnem.

Tako so rasle generacije mladih ljudi, ki so poznale le ta enostranski pogled na zgodovino. Le po družinah in med misleci je živela širša resnica, ki je bila tudi podlaga za osamosvojitev. Vendar tudi potem ni bilo pričakovane spremembe v novi kvaliteti življenja in medsebojnega sobivanja. Nekdanji komunisti in drugi so se požrešno zagnali v kapitalizem in potrošništvo. Prišlo je do še do večje praznine in zmedo glede temeljev skupnega življenje. Junaki komunizma niso padli, prav tako niso smele stopiti v ospredje osebe, ki so resnično oblikovale tek naše zgodovine in podpirale življenje naroda. Tako smo se znašli v začaranem krogu in prepričanju, da se je temu najbolje izogniti. Kot dva, ki sta se sprla zaradi določene nepremičnine in se izogibata jabolka njunega spora, medtem pa drugi plenijo njihovo premoženje. Lahko rečemo, da smo zopet pri slovenski 'foušiji', če jaz nimam prav, tudi drugi ne sme nič povedati.

Ob tej slovenski zgodbi, ki ustvarja ravnodušnost do domovine in njenih zgodovinskih korenin ter pripadnosti, imamo tudi širšo zahodno zgodbo, ki je usmerjena v liberalni pristop do življenja in se izogiba jasni opredelitvi vrednot ter resnic življenja. Zahod je doživel veliki ekonomski razvoj, padec berlinskega zidu, globalizacijo, nastanek najbolj naprednih tehnologij in potrošništvo. Ob tem pa je izgubil povezavo s stvarnim življenjem in odnosi. Padle so vrednote, ki so rodile to civilizacijo, občutljiv odnos do ubogih, moralno razločevanje, vera, kultura, solidarnost… Vse to podpira brezčutnost in nezanimanje za domovino, skupno dobro in temeljne vrednote, ki bi nas morale povezovati. Brez temeljnega preobrata v domovinski vzgoji in javnem mnenju, pa tudi v družinski ter cerkveni vzgoji, bo še vedno rasel nezainteresiran odnos do domovine, jezika, naroda in kulture. Brez tega pa tudi ne bo zdrave samozavesti in ponosa na to, kar smo prejeli od prednikov in sami ustvarili v naši domovini.