Ob pripravi na praznik slovenske državnosti se želimo letos soočiti z vprašanjem brezbrižnosti, ki postaja zelo prisotna v vseh porah življenja. Zlasti pa jo doživljamo med mladimi, ki bi morali biti po naravi nosilci upanja in zavzetosti za drugačen, boljši svet. Kot, da se je zavrtelo kolo zgodovine in je po tolikih prevratih, revolucijah ter vojnah namesto svobode nastal prazen prostor zaprtosti vase, bega v droge in virtualni svet ter potrošništva, ki vse to lepo pokriva v lep celofan s pentljo.

Ta brezbrižnost je dejansko strah pred bolečino, pred drugimi ljudmi, pred skupnostjo in pred Bogom. Svet postaja blatna mlaka, ki se izogiba resnice, ureditve, svobode, prepiha, življenja. Bolj, ko se ljudje bojijo bolečine drugih in svoje bolečine, bolj se veča strah in negotovost. V strahu pred bolečino in drugačnostjo odrivajo uboge, brezdomce, begunce, starejše, tujce. Teh ljudi ni več v brezčutni javnosti, obstajajo le za socialne ustanove in tiste, ki stopijo iz vrste ter jim pomagajo.

Z brezbrižnostjo se odpira prostor zlu, da deluje neovirano in neopazno ter tlači ljudi v potrošniško zadovoljevanje prvinskih potreb. Tako prihajajo v ospredje ljudje, ki bi jim moral pokazati zdrav moralni čut, da so etično sporni in zavajajo ljudstvo, ne pa da mu vladajo s slabimi nameni in sebičnimi željami. Močno vlogo pri zakrivanju brezdušnosti imajo tudi mediji, ki so pogosto bolj v službi kapitala in ideoloških elit, kakor v pomoč razvoja ljudstva in naroda.

Kdor živi, bi se moral zanimati za druge, ustvarjati boljšo družbo in skrbeti za okolje. Pri tem nam manjkajo preroki, ki bi dvignili besedo po navdihu vesti in spregovorili o Božjem pogledu na to, kar se dogaja. Moliti želimo, da bi Bog navdihnil može in žene, da bi začeli postavljati bistvena vprašanja in popeljali ljudstvo k upanju ter bolj polnemu življenju.