Vaša razmišljanja, predlogi


Zakaj »Molitev«? (Razmišljanje animatorke slavilne molitvene skupine Hozana)

Ljudje se nemalokrat sprašujemo; Zakaj Bog dopušča trpljenje? Naš svet ni več tak, kot ga je Bog na začetku ustvaril. Ko je dokončal stvarjenje sveta, je videl, da je bilo vse dobro. Človek je lahko svobodno izbiral med tem ali bo služil Bogu ali pa bo krenil po svoje. Žal se je pri padcu v greh zgodilo ravno to drugo. Človek je bil Bogu neposlušen in doletela ga je kazen - trpljenje in smrt. Glavna posledica pa je bila duhovna smrt, to je ločitev od Boga, ki je izvor življenja, nato pa še trpljenje in telesna smrt. Vendar kljub temu v zgodovini vidimo, da Bog ni dvignil rok od nas, temveč je ljudstvu napovedal rešitev. Bog nas znova nagovarja k spreobrnjenju.

Tudi Psalmist je molil molitev spreobrnjenja. Svoja pota, Gospod, mi pokaži, in svojih steza me nauči! Vôdi me v svoji resnici ter me uči, saj si ti Bog, moj rešitelj; in v tebe vedno upam! (Ps. 25.4-14) Po starozaveznem preroku Jeremiju je spregovoril ljudstvu. Resnično, pridejo dnevi, govori Gospod, ko izpolnim obljubo, ki sem jo dal Izraelovi hiši. Tiste dni in tisti čas storim, da požene Davidu mladika pravičnosti; delala bo prav in pravično v deželi. (Jer, 33. 14-16)

V Lukovem Evangeliju beremo Opomin k čuječnosti. »Varujte se pa, da vam srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame nenadoma  kakor zanka; kajti prišel bo nad vse, ki prebivajo na površju vse zemlje. (Lk. 21. 34-36) Zato čujte in vsak čas molite, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se mora zgoditi, in obstati pred Sinom človekovim.« Ker ne vemo dneva in ure Gospodovega prihoda, je »molitev čuječnosti« pomoč, da ostanemo vedno v stanju budnosti in pripravljenosti. Tako bi zmogli izpolnjevati božje zapovedi, ki jih je strnil v prvi dve.

Zato Bog ponovno kliče; Šema, Izrael;  sliši, Izrael! Gospod je tvoj edini Bog. Ljubi svojega Boga z vsem srcem in razumom.  In druga, ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe. Te besede naj bodo v tvojem srcu. (5. Mz, 6.3-5) Kajti nihče, ki moli s srcem, ne more reči, da ljubi Boga, svojega bližnjega pa sovraži.

Egoizem kot tekma za ljubezen
Usmerjenost naše družbe družin in posameznika bi morala biti ozaveščanje na vseh možnih segmentih, da bi bilo čim manj škodljivih stvari, in ne usmerjanje, kako se pripraviti, da se sami ne bi ujeli v past tega škodljivega vpliva. Vse se vrti okoli sodobne religije tega sveta. Kaj je najpomembnejše v življenju? Sreča, ljubezen, zdravje – tisto, kar je zastonj. Vlagati v otroka, kot neko neosebno bitje, ki je nenehno vpreženo v nek sistem dejavnosti, je zgrešen cilj. Ne pripelje do izpolnitve in prave sreče, tudi če otrok doseže ne vem kakšne pohvalne rezultate ali če se nauči sprejemati poraze. Vse se vrti okoli mojega jaza v tekmi dokazovanja ter želje po biti prepoznaven neozirajoč se na ceno. 

Kdor si želi ohraniti družinsko srečo, naj ne skopari z drobnimi pozornostmi in ljubeznivostmi. Brž ko se mu ponudi priložnost za kako prijazno dejanje, naj ga takoj tudi stori in naj ne čaka na jutri. (Slomšek)

Janez Krstnik je oznanjal; Nikomur ne delajte sile, nikogar ne varajte in s svojo plačo bodite zadovoljni! Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako. (Lk3,10-18) To lahko razumemo kot klic k spreobrnjenju; Molitev je dejanje spreobrnjenja.

Kam smo zašli?

Izobrazba in vse izvenšolske dejavnosti so dobrodošle v življenju. Ukvarjanje s športom in drugimi aktivnostmi kot so razne tehnike sproščanja, meditacij in telovadbe, vsa ta prizadevanja usmerjamo k cilju dobrega počutja, imeti se fajn ter ob tem strmimo k razvoju osebnostnih lastnosti, motivacije, čustvene stabilnosti. Vse to z razlogom, da bi znali lažje prenašati stres itd.. 

Ploskamo za dosežene rezultate, povzdigujemo drug drugega s pohvalami, uživamo potrditev v nekem svojem kraljestvu, polnimo nakupovalna središča, gledališča, plesne, koncertne in športne dvorane. Dvigamo roke in ploskamo slavnim osebam, povzdigujemo jih na piadestal človeških božanstev.

 

Navdušeni smo nad njihovo slavo in svojim otrokom dajemo zgled, kako je to zemeljsko kraljestvo pomembno. Malikujemo svoje otroke ter se podrejamo njihovim željam. Tako je osnovno načelo vzgajanja zamenjalo načelo permesivne vzgoje »ugajanja«, kjer nagrajujemo in obdarujemo svoje prince in princese z vrhunskimi izdelki znanih svetovnih znamk. Rinemo v ospredje z vsemi razpoložljivimi sredstvi, pa čeprav moramo preseči svoje intelektualne, zdravstvene in finančne zmožnosti.

 

Torej vse za naše malo kraljestvo tega sveta. Zato jim čim več privoščimo. Sprašujem se, ali je to cilj, ki ga starši želimo doseči pri otroku? Osebno menim, da smo se kljub temu, da je naš otrok zadovoljen in ima občutek, da se je veliko naučil, lotili napačnega usmerjanja naših otrok. Mi pa se tolažimo z mislijo, da ga z dejavnostmi zaposlimo, da bi bil obvarovan škodljivih vplivov družbe, kot so droga, alkohol itd…..

 

Naš Gospod Jezus Kristus je rekel; Moje kraljestvo ni od tega sveta. V molitvi Oče naš prosimo nebeškega Očeta; Pridi k nam tvoje kraljestvo. A žal je za njega in njegovo kraljestvo v našem življenju vse manj prostora.

 

 

 

Starševska odgovornost

Menim, da naši otroci potrebujejo nas starše, čas, da ga preživimo z njimi. Ne želijo si prevažanja na tekme iz ene dejavnosti na drugo. Na tak način popredmetimo svoje otroke in jim s takšnim pristopom nevede sporočamo, da jih imamo radi zaradi njihovih dosežkov. Dajemo jim vedeti, da se vse vrti okrog uspehov in zato naš otrok presoja ter ocenjuje to, kar počne, in ne tega, kar v resnici je. Pozabljamo na bistvo »Biti«

Prepričana sem, da nobena še tako bleščeča aktivnost in noben vzgojitelj, ravno tako nobena babica ali dedek ne more nadomestiti otroku staršev. Noben psihoterapevt ne more bolje poznati otroka od matere, ki je nosila otroka pod svojim srcem in je otrokov utrip srca utripal po maminem ritmu srca.  In očeta, ki otroka ljubeče podpira in pripravlja za življenje. Največji osebnostni razvoj otrok doživlja ob svojih starših in njihovem zdravem odnosu, ki temelji na verskih vrednotah. Na tem področju se izgrajuje in oblikuje osebnost. Tak otrok raste v  izpolnitvi, čustveni stabilnosti, varnosti, gotovosti in ima trdno podlago pri sprejemanju življenjskih stresnih situacij in izzivov. Tako izgrajen otrok se bo počutil povsod sprejet, samozavesten, spoštovan in ljubljen. Zaradi tega je bistveno manjša nevarnost, da pade pod vpliv slabe družbe.

Blaženi Anton Martin Slomšek je dejal; Da bi bili zedinjeni v Kristusu, ni dovolj, da smo samo prisotni pri sveti evharistiji kot pri navadnem obredu, ki se bo odvijal zaradi religioznih predpisov. Če v družini manjka molitev, darovanje našega življenja Bogu ter iskreno upoštevanje njegovih zakonov, če v nas ni popolne odločitve in hrepenenja po pripadnosti Bogu, po Jezusu Kristusu in če nismo pripravljeni umreti sami sebi ter vstati s Kristusom, so lahko naši bogoslužni obredi nekoristni, celo žalitev Boga.

Kakor da bi Slomšek meril na današnji čas. Celotna družba odraslih in starši smo zgled našim otrokom. Naši vikendi so zapolnjeni s spremljanjem raznih tekmovanj po športnih dvoranah. Nedelje, kot Gospodov dan, ter Božje svetišče zamenjujemo za sodobno opremljene nakupovalne centre in športne dvorane. Namesto da bi z družino sedeli v cerkvenih klopeh, sedimo na tribunah in raznih prireditvah. Potemtakem nismo nič drugačni od ostalih. Gladko imamo izgovor, da ni treba iti k sveti maši, saj imamo pomembno tekmo, nastop itd…Celo si dovolimo nekako oprati vest, saj smo bili prejšnjo nedeljo pri maši, morda enkrat na leto, mesec je dovolj. In otrok je vpisan k verouku, čeprav tudi tja ne hodi redno.

Tako se Nedeljske prireditve, tekme in izgovori vrstijo, Bog pa ostaja na drugem mestu. Slej kot prej bomo ugotovili, da v učenosti ni ljubezni in je vse bilo zgolj ničemrnost čez ničemrnost in lovljenje vetra. Naše življenje pa prazno. Prd1. 12- 18 (dobra in slaba stran izobrazbe) in Prd2. 1-11 ( dobra in slaba stran bogastva) Kdor se oddalji od Boga, živi v osamitvi in tega niti ne opazi, dokler ne nastopijo posledice. Ko pa smo brez Boga, se pričnemo prepirati, sovražiti in škodovati. Če molitve, da nas Sveti Duh umiri in nam pomaga razvijati osebnostne potenciale, ne bo, svet nima prihodnosti. Dejstvo je, da je človek tudi duhovno bitje in postane celostno zrela in izpolnjena osebnost šele takrat, ko se upoštevajo vsi trije segmenti, duh, duša in telo.

 

Vrednote

Kristjani se soočamo s številnimi navideznimi vrednotami, predstavami, pričakovanji, kakšni naj bi bili, da bomo srečni in popolni. A pozabljamo, da te družbene norme ne ustrezajo Božjim.  Prepogosto se zgodi, da smo namesto zadovoljstva ter opevane slave in obljubljene sreče razočarani, nesrečni, izčrpani in potrti. Dualni pristop prinese posledice. Nemalokrat zablodimo še dlje. Ko nam uradna medicina, ki nam jo je zaradi naše nevere podaril Bog, ne more pomagati, iščemo tako imenovane hitre rešitve pri raznih gurujih, zdravilcih, svetovalcih itd. Dodala bi dobronamerni nasvet, glede vseh dejavnosti, takih ali drugačnih. Vse je dovoljeno, vendar vse ni koristno.

Pozabljamo na najboljšega svetovalca, zdravnika in psihoterapevta Stvarnika. Njega je potrebno prositi za pomoč, uspeh, rešitev in ozdravljenje v skladu z božjo voljo. Boga se ne da izsiliti! S tem ne podcenjujem nobenih poštenih uradnih strokovnjakov. Trudijo se po svojih močeh, a žal sami ugotavljajo, da so v velikih primerih  brez uspeha, ker je razlog nekje drugje. Ne želim stvari posploševati. A najnovejše študijske raziskave kažejo, da 70% vseh bolezni izvira zaradi zanemarjanja duhovnega področja.

V svetem pismu beremo o Janezovem krstu spreobrnjenja.( Lk, 3. 7-8); »Ko je videl, da prihaja k njegovemu krstu precej farizejev in saducejev, jim je rekel; Gadja zalega! Kdo vam je pokazal, kako ubežati Božji sodbi. Obrodite vendar sadove, vredne spreobrnjenja!« Torej rešitev iz duhovne smrti in ozdravitev je možna samo v spreobrnjenju, če zajamemo iz studenca žive vode v zakramentu sprave, molitvi in sveti evharistiji.

V pismu (Flp 4, 4-7) Bog vabi k »molitvi zaupanja. »Nikar ne bodite v skrbeh, ampak v vsem razodevajte svoje želje Bogu v molitvi in prošnji z zahvalo.« V visoki pesmi ljubeče nagovori: »Preden se dan ohladi in sence zbeže, vrni se, moj ljubi.« ( Vp, 2,17) Tudi sedaj je trenutek, da se vsak v svojem srcu vrne nazaj h Gospodu in od danes začne znova.  Glej, Bog je moje rešenje!

»Molitev srečanja«

Vsak izmed nas je v svojem življenju doživel izkušnjo prijetnega obiska, ki smo se ga prav zares razveselili. Prijetno nam je bilo v srcu ob pogledu na takšno osebo in smo se ob njegovem obisku počutili počaščeni. Zaradi pozitivnega čustvenega razpoloženja prepoznavamo pri ljudeh toplino, razumevanje, radost in mir. Vsak človek hrepeni po miru in umirjenosti.

Zato se v svojem hrepenenju po notranjem miru zatekamo k raznim metodam. Kristjani ta mir poglabljamo v veri, branju Božje besede, pri obisku svete evharistije in v svojih osebnih molitvah, predvsem pa pri molitvi v družini. Kakor je to živela Sveta Družina, živimo tudi sami s seboj, z Bogom in bližnjim. Nič čudnega, da se je v evangeliju Elizabeta tako razveselila Marijinega obiska. (lk,1.39-45) Marija in Elizabeta sta bili ženi vere, povezani v molitvi s Svetim Duhom.

Elizabeta je v osebnem odnosu z Bogom imela milost spoznanja ob Marijinem obiskanju prepoznati tudi to, kar je nevidno. Kajti razveselila se je tistega, ki ga je uzrla z duhovnimi očmi, deteta Jezusa, in je vzkliknila: »Blagoslovljêna ti med ženami in blagoslovljèn sad tvojega telesa! 43 In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? 44 Zakaj, glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava, do mojih ušes, je dete v mojem telesu od veselja poskočilo. 45 Blagor ji, ki je verovala; zakaj spolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod!« (lk,1.39-45)

Na nas, ki se imenujemo Kristjani, je velika odgovornost.  Zato ne izgubljajmo časa v ničevosti življenja. Rešitev za vsakogar je molitev, v kateri doživljamo izkušnjo Božje ljubezni. Po tej odrešenjski ljubezni in v moči Svetega Duha smo izbrani, da kot Božji otroci smemo biti nosilci miru, dobrote in upanja v tem svetu, ki je brez radosti v srcu in otopelo zre v prihodnost. Molitev Oče naš, katero nas je naučil Jezus, je molitev priznanja Stvarnika in zahvala za njegovo neutrudno ljubezen, s katero nas napolnjuje. Je »Univerzalna molitev« za nas in svet, ki je potreben miru in novega upanja, ki prihaja samo od Boga Očeta.

Če molimo s srcem, živimo po Duhu in se po duhu tudi ravnamo. (Gal,5.22-23) Sad Duha pa je:  ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost in zdržnost.  Tisti, ki sledi Božjim zapovedim, ne pozna zamer in užaljenosti. Na različne načine vse človeštvo strmi k notranjemu miru. Zato je molitev filter prečiščevanja v odnosu do Boga, potopljeni smo v njegov mir in ljubezen. 

V molitvi prejemamo Božji mir, ki presega človeško logiko in mišljenje razuma. Silnost njegove moči je v nepremagljivem miru. Močan je tisti, ki veruje in moli. V njem je spokojnost in ljubezen. Ne išče svojega, ne pozna zamer, odpušča in nosi božji mir v sebi. Kajti tisti, ki nosi mir v sebi, se ne plaši in ne vznemirja. Pravi mir je tisti, ki nosi v sebi ljubezen in zna deliti odpuščanje. Mir brez ljubezni in odpuščanja ni pravi mir.

Opravičilo

Pred Bogom nas ne bosta opravičila naš status, stroka ali izobrazba, temveč naša vera, molitev in dejanja. Današnja družba je naravnana k prelaganju odgovornosti iz enega na drugega. Zgodovina se ponavlja, bi lahko rekli; Greh prastaršev, Adama in Eve, nesprejemanje odgovornosti za svoja dejanja. Skozi zgodovino je nastal nekakšen odsev ali preslikava, ki je v nasprotju božjemu kraljestvu. Nastalo je tako imenovano Kraljestvo sodobnega sveta, ki je zasnovalo svoja pravila po načelu poveličevanja lastnega jaza, ugodja in udobja, ki vodi k egoizmu in napuhu.

Tako v človeški notranjosti nastaja praznina, odtujitev od realnosti in resnice. Zadušitev notranjega glasu »vesti«, zamegljenost v presojanju in razločevanju,  kjer ni sočutja in ljubezni do bližnjega. Tako se je skozi zgodovino človeštvo odtujevalo božjemu kraljestvu, ki danes doživlja vrhunec otopelosti in odtujenosti. Eno samo nasprotje od Evangelija resnice. Kakor je zapisano; Kdor je iz resnice, posluša moj glas.

 

Klic k odgovornosti

Bog bo poklical na odgovornost vsakega po njegovem dejanju. Danes nas Gospod v svoji pravičnosti ponovno kliče k treznemu in odgovornemu ravnanju. Pot k temu je vztrajna in zaupna molitev s srcem. Kajti tisti, ki je odgovoren, je tudi pravičen.

Gospodov dan je blizu. Apokalipsa ali božje razodetje ni daleč. Je tukaj in zdaj, blizu meni in tebi. Zato je sedaj čas, ne jutri ali pojutrišnjem, da se z iskrenim srcem v molitvi ponovno oklenemo Boga. Kakor pravi pregovor, človek žanje to, kar seje. Tisti, ki povzroči drugemu trpljenje, bo sam trpel, čeprav svet ne sprejema dejstva in se mnogi trudijo, da nas prepričajo nasprotno in s tem dušijo resnico.

Molitev nam pomaga, da se ne prilagajamo svetu in temu, kar je v svetu. To, kar je namreč v svetu, nas v zaslepljenosti daleč stran od resnice vodi v brezno praznosti in odtujitve od počela milosti, ki je naš Bog. Vsaka molitev je utrjevanje vere. Pomaga nam, da se po padcu v greh s kesanjem lahko ponovno dvignemo v šoli vere za novi popravni izpit.

Na voljo so nam dani molitev, vera, zakramenti in Božja skripta, sveto pismo. Odločitev je na posamezniku. Kakor je zapisano: »Če hočeš, boš izpolnjeval zapovedi in zvestobo ohraniti je stvar tvoje dobre volje. Pred te je položil ogenj in vodo, roko boš iztegnil, po čemer boš hotel. Pred ljudmi sta življenje in smrt in kar bo komu po volji, mu bo dano.«  (Sir, 15. 15-17) Ne pozabimo! Bog nas čaka, tukaj in zdaj.

Graditi družbo brez pravih temeljev je kakor gradnja hiše na pesku. Brez molitve ni mogoče  graditi odnosa z Bogom in imeti zdrave odgovorne družbe. Vsak naj sam presodi in temu primerno sprejme odgovornost. Kajti slej kot prej, tisti, ki se imamo za verne in neverni, vsi bomo pred Bogom klicani na odgovornost za svoja dejanja.

Ali smo ljudje dovolj močni, da premagamo nezdrave družbene lobije v boju za kapitalske tekme?

Imamo deset božjih zapovedi, ki niso naša omejitev, temveč so varovalka, da ne pademo v to, v kar danes zagotovo drvimo. Srčno upam, da bomo prišli do spoznanja, da odtujitev od Boga in njegovega izvira ljubezni ne bo prinesla prave globoke sreče in trajnega blagoslova. Pri tem nam ne bo pomagala nobena izobrazba, stroka, status, dejavnost ali medalja. Samo v Bogu lahko začutimo mir in Življenje. Odgovorimo si na vprašanja; Kaj je zame ljubezen oziroma kaj mi pomeni ljubezen?  Imam rad-a Boga, sebe, bližnjega? Ali pa sem včasih odtujen-a, hudoben-a, nevoščljiv-a? Znam ceniti to, kar imam? Zakaj sem na tem svetu? Komu ali čemu služim?  Kdo sem in kam grem?          

Kdo premaga svet, če ne tisti, ki veruje. (1 Jn, 5,5)

Razmišljanja - animatorka Slavilno molitvene skupine »Hozana«

15.6. 2013

 



Razmišljanje duhovnika Ivana Povšnarja:


GREH IN SPRAVA:  Jer 29,11-14; PS 73,1.23-28; Aleluja: PS 84,11; Jn 14,15-18

 september 2012

V izrednem duhovnem delu z naslovom »Pripoved ruskega romarja« (LJ 1992), ki je nastalo verjetno okoli leta 1860, sem bral tudi tako imenovano četrto pripoved, ki se mi je neizbrisno vtisnila v spomin. V duši sem imel spoznanje naj današnje premišljevanje začnem prav s to pripovedjo in ob njej razvijam svoje misli. Prosim Svetega Duha, da bi nas vse poučeval, Sveto Devico Marijo pa prosim, da podeli obliko in milino, da bi ta snov vstopila v naše duše in jih preoblikovala v smer dobrega.

Pripoved pravi takole: »Nekega dne je prišel k nam star berač, ves oslabel, imel je potni list osvobojenega vojaka in je bil tako ubog, da je hodil skoraj nag; govoril je malo in povsem kakor kmet. Sprejeli smo ga v zavetišče; čez pet dni je zbolel, preselili smo ga v hišico in z ženo sva se posvetila izključno njemu. Ko je bilo očitno, da bo umrl, ga je naš duhovnik spovedal, obhajal in mazilil. Na predvečer smrti je vstal, me poprosil za papir in pero ter zahteval, da vrata ostanejo zaprta in da nihče ne vstopi, medtem ko bo pisal oporoko, ki naj jo posredujem njegovemu sinu v Petrogradu. Osupnil sem, ko sem videl, da odlično piše in da so njegovi stavki popolnoma pravilni, lepi in zelo ljubeznivi. Jutri ti bom pokazal to oporoko, ohranjeno imam v prepisu. Ob vsem tem sem bil zelo začuden; radovednost me je gnala, da sem ga prosil, naj mi razkrije svoj rod in svoje življenje. S prisego me je zavezal, da pred njegovo smrtjo nikomur ne črhnem o tem in v Božjo slavo mi je povedal tole: 'Bil sem knez in zelo bogat; živel sem nadvse razsipno, blesteče in razkošno. Žena mi je umrla in živel sem s sinom, ki je bil stotnik v gardi. Ko sem se nekega večera odpravljal na velik ples, sem se razjezil na sobarja; neobvladano sem ga udaril po glavi (STORJENI GREH) in ukazal, naj ga odpeljejo v vas. To se je zgodilo zvečer, drugo jutro pa je služabnik umrl za možgansko kapjo. Vendar temu nisem pripisoval velikega pomena in čeprav sem obžaloval svojo nasilnost, sem na zadevo popolnoma pozabil. Čez šest tednom se mi je sobar začel prikazovati v snu (POSLEDICE GREHA); vsako noč me je prihajal nadlegovat in mi nenehno očital: ''Brezvestnež, umoril si me!'' Potem sem ga videl tudi buden. Prikazovanje je postajalo čedalje pogostejše in nazadnje mi je bil skoraj stalno pred očmi. Obenem z njim sem videl še druge mrtvece, može, ki sem jih hudo razžalil, ženske, ki sem jih zapeljal. Vsi so mi venomer očitali in mi niso dali miru, tako da nisem mogel več spati ne jesti ne česarkoli početi; bil sem na koncu moči in sama kost in koža. Prizadevanja najboljših zdravnikov niso nič zalegla. Odšel sem se zdravit v tujino, toda po šestih mesecih zdravljenja ne le da se mi ni obrnilo na bolje, temveč se strašne prikazni niso nehale množiti. Pripeljali so me nazaj bolj mrtvega kakor živega; moja duša je bila, še preden se je ločila od telesa, v polnosti deležna peklenskih muk; od takrat sem verjel v pekel in spoznal, da obstaja.

Sredi teh muk sem slednjič PRIZNAL svoje podlosti (PRIZNANJE PO SPRAŠEVANJU VESTI: STORIL SEM GREH), SKESAL SEM SE (KESANJE), SE SPOVEDAL (ZAKRAMENTALNA SPOVED), osvobodil sem svojo služinčad (POKORA) in se zaobljubil, da bom preostali del življenja preživel v najhujših naporih in se odel v beraško obleko, da bi bil najbolj ponižen služabnik ljudi najnižjega stanu. Brž, ko sem se odločil za to, so prikazni prenehale (BOŽJA POMOČ IN ZADOVOLJSTVO, SPRAVA, NA GREŠNIKOM, KI JE STOPIL POT SPREOBRNITVE). MOJA SPRAVA Z BOGOM mi je vlivala tolikšno veselje, tolikšen občutek tolažbe, da se to ne da povedati. Takrat sem iz izkušenj spoznal, kaj je RAJ – NEBESA in kako se Božje kraljestvo razkriva v naših srcih. Kmalu sem bil čisto zdrav, svoj načrt sem izpeljal in s potnim listom nekega starega vojaka sem skrivoma odšel iz svojega rojstnega kraja. Zdaj že 15 let tavam po Sibiriji (IZVRŠEVANJE POKORE). Včasih sem se ponudil kmetom za dela po svojih močeh, včasih sem beračil v Kristusovem imenu. Ah, kakšno srečo sem okušal sredi odpovedovanja! Kakšna blaženost, kakšen mir vesti! To lahko dojame samo tisti, ki ga je BOŽJE USMILJENJE izvleklo iz pekla bolečin in ga prestavilo v Božji raj.''«

Zatem mi je izročil oporoko, da bi jo poslal njegovemu sinu, in naslednji dan je umrl.

V oporoki je napisal: »V imenu preslavne Trojice, Očeta in Sina in Svetega Duha. Predragi sin! Veš, koliko sem pretrpel, da bi odkupil svoje grešno in lahkoživo življenje; ne vaš pa ZA SREČO, ki so mi jo v skritem in beraškem življenju PRINESLI SADOVI KESANJA. Umiram spokojno pri svojem in tvojem dobrotniku. Pokaži mu hvaležnost, kolikor je v tvoji moči. Zapuščam ti svoj očetovski blagoslov in te spodbujam, da se spominjaš Boga in si poslušen svoji vesti: bodi dober, trezen in moder; lepo ravnaj s svojimi podrejenimi, ne zaničuj beračev in romarjev: spominjaj se, da sta le pomanjkanje in beraško življenje naklonila tvojemu očetu dušni mir. Ko prosim Boga, da ti podeli svojo milost, mirno zapiram oči v upanju na večno življenje PO USMILJENJU ODREŠENIKA ljudi, Jezusa Kristusa« (Pripoved Ruskega romarja, LJ 1992, 105-107).

Glejte, ta zapis je prava zakladnica, ki nakazuje duhovno pot od greha do pokore za greh, od spreobrnitve in sprave, pa vse do prečudovitih sadov, ki jih Božje usmiljenje podeli grešniku, ki se je spravil z njim. Poglejmo nekoliko to duhovno pot!

1. Človekova največja nesreča je GREH. To je tragika vseh tragik. Kaj bolj žalostnega in tragičnega se človeku ne more zgoditi kot to, da pade v greh kajti POSLEDICE greha so strašne: naš romar je imel videnje mrtvih: videl je moža, ki ga je ubil in slišal njegove očitke: »Brezvestnež, umoril si me!« Videl je može, ki jih je hudo razžalil, videl je ženske, ki jih je zapeljal v nečisti greh, sam je povedal o strašnih posledicah greha: »V polnosti sem bil deležen peklenskih muk; od takrat sem verjel v pekel in spoznal, da obstaja.« Posledice greha so bile tudi telesne: ni mogel več spati, ne jesti, ne česarkoli početi, bil je na koncu moči, sama kost in koža. Greh prinaša strašno razdejanje, nesrečo in brezup. Posledice greha lahko človeka odvedejo v pekel, če človek nima zaupanja v Boga in se ne pokesa. Hudi duh se trudi preko vseh meja, da bi človek obupal nad svojim grehom, da ne bi zaupal Bogu in bi izjavil: »Moj greh je prevelik, da bi ga Bog lahko odpustil.« Te besede so besede pekla, ki tudi privedejo v pekel. Boga moramo vsak dan prositi, da nas ne bi premagal obup, ampak bi imeli vedno zaupanje v Bogu.

Posledice greha pa lahko človeka iz poti brezupa privedejo do kesanja in spreobrnjenja. Za to je potrebna Božja pomoč in človekovo sodelovanje, kot smo videli na primeru našega Ruskega romarja. Na tej stopnji Bog daje duši svoje klice: »Vrni se, Izrael, h Gospodu, svojemu Bogu, kajti padel si po svoji krivdi. Vzemite besede s seboj in vrnite se h Gospodu! Recite mu: 'Odpusti vso krivdo!« Na tej stopnji je človekovo sodelovanje z Bogom v tem, da posluša Božje vabilo: 'Vrni se, Izrael, k Bogu.' In da reče Bogu: 'Odpusti vso krivdo!' Te besede vsebujejo zaupanje. Ko grešni človek izreče Bogu te besede, je rešen.

2. Ruski romar je izjavil: »Sredi muk sem priznal (Oz 14,2-3).l svoje podlosti.« Glejte, to je začetek rešitve. Po spraševanju vesti PRIZNATI: grešil sem! Na tej stopnji Bog pomaga duši s svojo besedo: »Zdaj govori Gospod, se obrnite k meni z vsem svojim srcem, s postom, z jokom in žalovanjem; pretrgajte svoja srca. Vrnite se h Gospodu, kajti milostljiv je in usmiljen, počasen v jezi in bogat v dobroti in se kesa hudega« (Joel 2,12-13). Bog spodbuja dušo grešnika, da prizna: »Grešil sem.« Bog je pomagal Davidu na tej stopnji tako, da je k njemu poslal preroka Natana, ki mu je govoril besedo Boga: »Tako govori Gospod, Izraelov Bog: 'Mazilil sem te za kralja nad Izraelom in te rešil iz Savlove roke. Dal sem ti hišo tvojega gospoda (Savla) in v tvoje naročje žene tvojega gospoda (Savla). Dal sem ti Izraelovo in Judovo hišo. Če bi bilo to premalo, bi ti dodal še to in ono. Zakaj si zaničeval Gospodovo besedo, da si storil, kar je hudo v njegovih očeh? Z mečem si pobil Hetejca Urija in vzel njegovo ženo sebi za ženo, njega pa ubil z mečem Amonovih sinov« (2 Sam 12, 7-11). Sad te Božje pomoči Davidu po preroku je bilo Davidovo priznanje: »Grešil sem proti Gospodu« (2 Sam 12,13).

Mnogokrat berem in premišljujem besede s katerimi Sveta Božja Mati Marija vabi vsakega človeka, ne glede na njegove pretekle grehe, naj pusti in dopusti, da ga prevzame Jezusova ljubezen, da bo odslej njegov in bo pripadal njemu, svojemu Odrešeniku. Pravi takole: »Pustite, da vas prevzame njegova ljubezen. Ne glejte svoje bede, ne izgubljajte poguma zaradi svojih slabosti, ne preštevajte svojih grehov, ne premlevajte svojih nezvestob, pač pa pustite, da vas prevzame njegova ljubezen, kajti Božja ljubezen Jezusovega Srca neskončno presega vsako človeško nehvaležnost. Koliko ljudi v teh poslednjih časih objokuje svoje padce, podlega pod močjo podivjanega zla, popušča prilizovanjem sveta, ki je padel v novo poganstvo, in se ujame v pretkane zanke mojega in vašega nasprotnika. Preljubi sinovi in hčere, četudi ponavljati Petrovo zatajitev ali Judeževo izdajo, četudi bežite kakor apostoli in zapuščate Jezusa, vseeno odprite srca upanju, kajti Jezus vas ljubi. Njegova ljubezen je močnejša od vsake vaše slabosti. Na ta dan naj bo vaše veselje veliko in vaš mir globok. Z glasom Matere, ki vam vedno stoji ob strani in vas vodi, vas tolaži in opogumlja, vas vabim: pustite, da vas prevzame njegova ljubezen, da boste tudi vi ljudje po njegovem Božjem in usmiljenjem Srcu« (Modra knjiga: Duhovnikom, Marijinim ljubljenim sinovom, LJ 2009, sporočilo 31.3.1994, str. 646). Ali vidite kako nenadomestljivo vlogo ima Sveta Božja Mati Marija, ko pomaga vsakemu padlemu človeku, da se lahko dvigne k Bogu?! Brez Materine pomoči je obrat k Bogu skoraj nemogoč.

3. Po tem priznanju Bog spodbuja dušo, da se obrne k Bogu iz izreče svojo prošnjo: »Prizanesi, Gospod!« (Joel 2,17). Ruski romar je kratko povedal: »Pokesal sem se.« David je izrekel KESANJE z besedami: »Zoper tebe samega sem grešil, hudobijo v tvojih očeh sem storil. Očisti me greha s hizopom, da postanem čist, operi me, da postanem bel bolj kakor sneg. Skrij svoje obličje pred mojimi grehi, vse moje krivde izbriši. Popolnoma me operi moje krivde, mojega greha me očisti! Čisto srce, o Bog, mi ustvari, stanovitnega duha obnovi v moji notranjosti« (PS 51). Kesanje pomeni: iz vse duše, iz vsega srca mi je žal, da sem žalil Boga in storil krivico bližnjemu. Ko človek z Božjo pomočjo in s svojo voljo izreče Bogu obžalovanje zaradi greha, se zgodi čudež opravičenja: Bog odpusti pregreho in na novo obudi dušo, ki je bila duhovno mrtva. Takrat zaigra koncert v duši in srcu grešnika to je spev zahvale, slavljenja in adoracije Božjega usmiljenja, ki je tako veliko, da odpusti vsak greh, ki ga kdorkoli more storiti. Ker pa je Bog večji od našega greha, Bog greh uniči, zdrobi, in greh ne obstaja več, Bog se ga več ne spominja. Na skesanega grešnika Bog gleda z veseljem Očeta, ki sprejme izgubljenega otroka nazaj v Očetovo hišo. To se zgodi, če tako rečem – na uradni način pri zakramentalni sveti spovedi, kajti resničnemu kesanju mora slediti sveta spoved. Kesanje in sveta spoved sta kot brat in sestra: resnično kesanje se izrazi v sveti spovedi. Brez kesanja ni veljavno opravljene svete spovedi. Sveta spoved je eden od največjih Božjih darov za katerega moramo biti Bogu najbolj hvaležni in ga redno prejemati. Pri dobri sveti spovedi Bog govori vsakemu grešniku: »Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje. Klicali me boste in prihajali molit k meni in vas bom uslišal. Iskali me boste in me boste našli. Ko me boste iskali z vsem srcem, se vam bom dal najti, govori Gospod. Obrnil bom vašo usodo« (Jer 29,11-14). Prerok Izaija izrazi to duhovno stvarnost takole: »Kakor mati tolaži svojega otroka, vas bom jaz tolažil, v Jeruzalemu boste potolaženi. Videli boste in vaše srce se bo veselilo, vaše kosti bodo brstele kakor trava. Gospodova roka bo očitna na njegovih služabnikih« (Iz 66, 13-14).

Dejanju zakramentalne svete spovedi sledi ZADOŠČEVANJE ali POKORA oziroma dejanja, ki izražajo SPRAVO Z BOGOM in z LJUDMI. Naš ruski romar je to izvršil tako, da je osvobodil služinčad, se odel v beraško obleko, da bi bil najbolj ponižen služabnik ljudi najnižjega stanu. Takoj, ko se je za to odločil so prenehale prikazni. Sprava z Bogom in dejanja ZADOŠČEVANJA in POKORE so mu vlivala tolikšno veselje, tolikšen občutek tolažbe, da se to ne da povedati. Takrat je iz izkušenj spoznal kaj so nebesa. Kmalu je postal popolnoma zdrav. Romar sam pove kakšno srečo je izkusil sredi odpovedovanja, kakšno blaženost, kakšen mir vesti. To lahko dojame samo tisti, ki ga je Božje usmiljenje izvleklo iz pekla bolečin in ga prestavilo v Božji raj. Glejte, to kar bi rad prav posebej poudaril je: po resničnem srečanju z Bogom po sveti spovedi, sam Bog pomaga grešniku, da postanejo dejanja ZADOŠČEVANJA in POKORE, dejanja SPRAVE, nekaj lepega, nekaj kar človeka vodi v Božji raj, nekaj kar človek rad naredi in je Bogu hvaležen, da to dejanje ljubezni more storiti in mu pokazati svojo ljubezen. Dejanje opravičenja grešnika po sveti spovedi, ki ga stori Bog in človekovo dejanje zadoščevanja in pokore najprej Bogu in potem bližnjemu izraža prerok Ezekijel takole: »Tako govori Gospod Bog: 'Od štirih vetrov pridi, Duh, in dihni v te pobite, da oživijo!' KO sem prerokoval, kakor mi je bilo ukazano, je prišel vanje Duh« (Ezek 37,9-10). Bog je nato Ezekijelu ponovno ukazal: »Prerokuj in jim reci: Tako govori Gospod Bog: 'Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobov, o moje ljudstvo, in vas pripeljem v Izraelovo deželo. Spoznali boste, da sem jaz Gospod, ko odprem vaše grobove in vas vzdignem iz vaših grobov, o moje ljudstvo. Svojega duha denem v vas, da boste oživeli, in vas spet postavim na vašo zemljo. Tedaj boste spoznali, da sem jaz, Gospod, govoril in storil, govori Gospod'« (Ezek 37,12-14). Ko Bog dvigne opravičenega grešnika iz njegovega groba, ko dihne vanj svojega Svetega Duha, ko človek spet oživi, ko ga Bog zopet postavi na blagoslovljeno zemljo Izraelove hišo, to je v svojo Sveto Cerkev, opravičeni grešnik spoznava in slavi ter časti Božje usmiljenje. Od tega trenutka naprej deluje apostolsko in vedno govori v svojem srcu: »Kdo je Bog kakor ti, ki odpuščaš krivdo, ki greš prek pregrehe k ostanku svoje dediščine, to je k meni, ter izkazuješ meni, Jakobu, svojo zvestobo, meni, Abrahamu, svojo dobroto!« (Mih 7,18.20).

Vsak katoličan naj bi duhovno deloval v duhu zadoščevanja, sprave in poravnave za grehe za katere nihče ne zadoščuje Božji pravičnosti. K temu pa so poklicani najbolj duhovniki, redovniki in redovnice pa tudi mi iz duhovnih gibanj in iz duhovnega toka Prenove. Zato sedaj za sklep premišljevanja skupaj molimo sledeče spravne molitve:

                               EVHARISTIČNE SPRAVNE MOLITVE 

 

Gospod, odpusti vse skrunitve Evharistije!

                                                    Prosimo Te, usliši nas !

Gospod, odpusti vsa nevredno prejeta obhajila!

Gospod, odpusti vsa onečaščenja presvetega oltarnega Zakramenta!

Gospod, odpusti vse nespoštljivosti v cerkvah!

Gospod, odpusti vse skrunitve in odrinjenja tabernakljev v stran!

Gospod, odpusti vsa zaničevanja blagoslovljenih reči!

Gospod, odpusti vse izstope iz Cerkve!

Gospod, odpusti vse grehe nemoralnosti!

Gospod, odpusti vse grehe brezboštva!

Gospod, odpusti vsa sramotenja Tvojega svetega imena!

Gospod, odpusti vso hladnost in brezbrižnost do Tvoje Božje odrešujoče ljubezni!

Gospod, odpusti vse nespoštljivosti in sramotenja svetega očeta!

Gospod, odpusti vse zaničevanje škofov in duhovnikov!

 

SPRAVA ZA SRAMOTENJE BOŽJE MATERE MARIJE

Gospod, odpusti vsa sramotenja in preklinjanja svetega imena Marije!

                                                                                      Prosimo Te, usliši nas !

Gospod, odpusti vse zaničevanje Njenega Brezmadežnega Spočetja!

Gospod, odpusti opustitev Marijinega češčenja!

Gospod, odpusti vse zaničevanje Marijinih podob!

Gospod, odpusti ves prezir svetega rožnega venca!

Gospod, odpusti vso ravnodušnost do Marijine materinske ljubezni!     

 

 PROŠNJE ZA POTREBE SVETE CERKVE

Jezus in Marija, podarita Cerkvi svete duhovnike. Amen.

Jezus in Marija, podarita Cerkvi svete redovnike.

Jezus in Marija, podarita Cerkvi svete apostolske duše.

Jezus in Marija, podarita Cerkvi resnično krščanske družine.

Jezus in Marija, podarita Cerkvi nravno čisto mladino.

Jezus in Marija, podarita Cerkvi edinost v vseh narodih.

Jezus in Marija, podarita Cerkvi in vsemu svetu mir.

 

Jezus in Marija! V svoji veliki ljubezni sta nas poklicala kot spravne duše.

Danes želimo s popolno predanostjo Vama, tolažiti Vajini presveti Srci in zadoščevati

za vse žalitve, zadane Vama po nehvaležnih ljudeh.

Jezus in Marija, ljubimo Vaju, rešita duše! Amen!

 

Večni Bog, naj bo daritev, ki jo je opravil Jezus na križu, in jo sedaj v sveti maši ponavlja,

tebi v čast in hvalo. Naj ti da vredno zahvalo za vse dobrote in obilno zadoščenje za naše grehe.

Naj izprosi vsem vernim na zemlji novih dobrot, dušam v vicah pa večni mir in pokoj. Amen. 

 

 


 

 

Nekaj misli za današnji dan:

"Ljubi Gospoda, svojega Boga z vsem srcem, z vso dušo in vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe."    (Matejev evangelij)

 

"Ni pomemben ta, ki kritizira, niti ta, ki ... Zasluga pripada človeku, ki je zares v areni, čigar obraz je umazan s prahom in znojem in krvjo; ki pogumno stremi k nečemu; ki dela napake in doživlja neuspehe, ker ni dosežkov brez napak in neuspehov; ki zares želi nekaj narediti; ki je velik entuzijast in popolnoma predan; ki se ne izmika delu, ko gre za dostojen cilj; ki v najboljšem slučaju ob koncu okusi zmagoslavje velikega dosežka in ki, v najslabšem primeru, če pade, vsaj takrat, ko prevzema tveganje, tako, da njegovo mesto nikoli ne bo med temi hladnimi in prestrašenimi dušami, ki ne poznajo ne zmage, ne poraza."   (Theodore Roosvelt, 26.preds.ZDA, Pariz, 1910)

 

"Ljudstvu je treba dopovedati, da s pričakovanjem kralja Matjaža ni nič. Kdor misli, da bo z odprtimi usti in križem rok pričakal dobrot od zgoraj, se moti. Želi bomo samo to, kar si bomo z zavihanimi rokavi sami pridelali in priborili."

"Boj proti oderuhom je prva in poglavitna narodna dolžnosti."     (Dr. Janez Evangelist Krek)


 

 


Pošljite nam svoje ideje, kako izboljšati našo spletno stran, kako spodbuditi čim več ljudi k aktivnemu sodelovanju pri devetdnevnici in zaključnem dnevu molitve in posta za domovino, pošljite svoja razmišljanja, pesmi, risbe, fotografije, video posnetke..., ki so neposredno ali posredno povezani z vsebino naše spletne strani. Pošljite tudi obvestila o dogodkih, ki se vsebinsko navezujejo na dan molitve in posta, četudi niso z njim neposredno povezani. Povežimo se v dobri misli, dobri besedi in dobrem dejanju, vse to pa, če verjamemo ali ne, prihaja od Njega.

 

Marjan

 


 

 

 

 

 

 

 

VABILO

NA

TERČELJEVO POT

 

Pohodnike, planince in vse, ki radi hodite peš, vabimo na Terčeljevo pot, ki jo bomo letos prehodili prvič. Zamišljena je kot romarski pohod. Zberemo se v soboto 18. junija 2011 ob 6. uri v Šturjah, na Cankarjevem trgu, ob spomeniku g. Filipa Terčelja.

 

Po jutranji molitvi se bomo podali v Grivče do njegove rojstne hiše. Sledi vzpon na Goro, vse do vrha Sinjega vrha, kjer si bomo ogledali tunele za vodovod, ki so bili grajeni »pod Italijo«. Tu bo v primeru čistega ozračja priložnost za uživanje v razgledu vse do Istre in Benetk ter za malico iz nahrbtnika, pa tudi možnost za okrepčilo na turistični kmetiji. Okrepčani se bomo mimo škrapelj, ki so nastale v debelih skladih spodnjejurskega apnenca, podali na Taloško domačijo, kjer je Filip Terčelj, v noči s 25. na 26. april 1934, prespal pred begom v Jugoslavijo. V naravni baziliki »Nova pot« je bila prvič sv. maša v času fašizma, 12. junija 1922, torej pred skoraj natanko 89-imi leti. Tu bo ob 11. uri molitvena ura za domovino in nato ob 12. uri sv. maša, ki jo bo ob somaševanju duhovnikov daroval dekan, g. Dominik Brus. Pri maši bo pel MePZ župnije Šturje, pod vodstvom Marinke Šuštar. Po maši bomo hodili po Angelski gori do Otlice, kjer se bomo v župnijski cerkvi priporočili angelom varuhom, se nato spustili do Otliškega okna in si ogledali kamnitega polža, ter se po njem sprehodili do njegove najgloblje notranjosti. Sledil bo sestop do izvira Hublja, kjer se bomo lahko odžejali in si natočili čiste izvirske vode. Po naravoslovni učni poti se bomo vrnili na izhodiščno mesto v Šturje, kjer bo pri spomeniku g. Filipu Terčelju predvidoma okoli 18. ure zaključek peš romanja.  

 

·         Zahtevnost: Približno 6 ur hoje. S postanki bo romanje trajalo približno pol dneva.

  • Oprema: Planinski čevlji, pohodne palice, primerna oblačila … Za pijačo in hrano poskrbi vsak sam.

·         Pohodniki se udeležijo peš romanja na lastno odgovornost!

  • Tisti, ki ne zmorete prehoditi celotne poti vabljeni, da prehodite le en del poti, npr. od Sinjega vrha do Otlice. V tem primeru za prevoz na izhodiščna mesta poskrbite sami.
  • Predvsem pa vabljeni k sv. maši, ki bo na Kovku na gozdni jasi (Taloška domačija, »Nova pot«), ob 12 uri. Dostop: na cesti Col–Predmeja, v razloženem naselju Kovk, pri avtobusni postaji Žlebič (v bližini nekdanje šole), zavijete desno v smer Taloške domačije (Kovk 19).

·       V primeru slabega vremena pohod odpade, vabljeni pa k sv. maši za domovino, ki bo ob 6.15 v cerkvi sv. Jurija v Šturjah.

 

Informacije:

Ø  Silva Vidmar (Župnija Šturje): 031 869 133

Ø  Tomaž Brecelj (Planinsko društvo Ajdovščina): 041 999 272

Ø  Bogdan Vidmar (duhovni voditelj Terčeljeve poti): 051 323 165

Ø  Hieronim Vidmar (Turistična kmetija Sinji vrh): 041 502 056

Ø  Rafael Premrl (Konjeniško društvo sv. Štefan Vipavska dolina): 051 427 823

 

Lepo vabljeni!

 

 


 

 

PRAZNIK NAŠE DOMOVINE

 

Zastava slovenska na vrhu Triglava

nam z zvokom Zdravljice se dviga v nebo.

Že dvajset pomladi praznuje država,

a duša ni mirna, ni jasno oko.

 

Pod drugimi ljudstvi smo dolgo živeli,

a narod je ljubil zemljo in Boga.

Nikoli lastil si ni tuje posesti,

ohranil svoj jezik je, pesem srca.

 

Zdaj pojemo  pesem ti, dragi Gospod,

          tebi, ki ohranil slovenski si rod.

          Življenje ustvaril, ljubezen podaril,

          Sejalec nebeški si večnih dobrot.

 

 

A zdaj pozabili smo Tvoje vrednote,

vsiljivi »prijatelj« molitev je vzel.

So brez blagoslova zdaj mnoge družine.

Kje zdaj je ljubezen, ta rajski odsev?

 

Številne poti so, le ena nas reši:

iskrena molitev, dobrota srca.

Ponižno se združimo v postu in veri,

da Bog blagoslavlja vse prošnje sveta.

 

Zdaj pojemo  pesem ti, dragi Gospod,

          tebi, ki ohranil slovenski si rod.

          Življenje ustvaril, ljubezen podaril,

          Sejalec nebeški si večnih dobrot.

 

 

Joži, Marjan, Tadej

 

Pesem je uglasbil Tadej Hrušovar. Notni zapis pa dobite tukaj. Izvedbo pesmi lahko dobite tukaj. Izvajata mešani in otroški pevski zbor Velike Lašče, orgelska spremljava Blaž Podobnik..


 

 

V valovih zgodovine

 

V valovih dolgih zgodovine

deležni mnogih smo dobrot,

za rast in blagor domovine,

kljub grenkem pljuskanju nezgod.

 

Postali končno smo svobodni

in sami rezali svoj kruh,

k blaginji šli smo v noči blodni,

ko čez je vse gorel napuh.

 

Razbiti zdaj so hrasta sodi

in vino zliva se povsod,

težko bo kazati usodi,

da nismo zadnji tukaj rod.

 

Gospod, poglej na nas sinove,

ko vračamo se spet domov,

da najdemo si blagoslove

in slavo dvigne narod nov.

 

Primož

 


 

Molitev za Slovenijo - iz Argentine (molitev)

 

 


 

 

 

Napoved dneva molitve v časopisu Svobodna Slovenija (članek)

 

 


 


"Po naši deželi – Sloveniji, se vidno širi duh "nove ateistične družbe". Ljudje pozabljajo iz kakšnih korenin je nastala naša prelepa dežela, ki je posejana z več kot 2000 cerkvami. Nekateri pozabljajo kje so temelji naše preteklosti in kje moremo utrditi temelje za boljšo prihodnost. Slovenija je bila pred svetovnima vojnama dežela močne krščanske vere, ki pa je z vojnami in takratnimi režimi izginjala. Bila je posvečena Mariji, Božji Materi in veliko svetnikov je po slovenskih cerkvah našlo svoja »zatočišča« in »domove«. Slovenija je bila krščanska dežela in prav novi krščanski duh je Sloveniji prinesel napredek, razvoj in predvsem moč, da je živela in upala na samostojnost, da je obstala tudi pod tujimi oblastmi. Krščansko občestvo pa moramo sprejemati in ga živeti, če želimo da bo Slovenija obstala, kot država in narod. Bog nas povezuje v krščansko občestvo – Cerkev in kristjani povezujemo narod. Zavednost slovenskega kristjana mora vstati in napredovati … Biti moramo žive priče evangelija in Boga samega, kateremu pripadamo."
 
BVB     Tilen Kocjančič

Pozdravljeni!
 
Vse čestitke za pogum ob javni pobudi za Dan molitve in posta za našo domovino, ki se ji bom z veseljem odzvala!
Najboljši in dosegljiv način, da naredimo nekaj zase in vse prebivalce Slovenije ter presežemo negativno vzdušje, ki nas hromi in zastruplja.
Božji odgovor ne bo izostal!
 
Vse dobro,
Katja.

 




© Naša domovina
Izdelava strani: PLAN e d.o.o.